Petra Majdič

Tisti, ki ste bili v Oslu, sedaj veste kaj je to, zakaj je vsakega nordijskega tekmovalca vleklo tja, na Holmenkollen. Res so naredili fantastično predstavo. Sama sem s sezono zelo zadovoljna, to pa je bil vrhunec. Malo pred svetovnim prvenstvom smo se res začeli zavedati, da je vseeno tudi moje telo le telo. Vloženega je bilo kar veliko napora. A kot ponavljam že stalno – v tej igri je bistveno več tekmovalk in tekmovalcev, kot jih je bilo na svetovnem pokalu. Vsi so nastopali fantastično, tudi na ekipni tekmi je bilo odlično. To je tisto, kar vedno pravim, da se na teh ekipnih tekmah vidi, katera nacija je močna. Mislim, da smo dokazali, da smo kar precej močni. Tu so še trenerji, ki se jim premalo omenja in tudi serviserji. Vedno se omenja trenerje in serviserje poleg nas, a tu so še strokovni delavci na Smučarski zvezi, ki nas podpirajo. Direktorji in trenerji vedno sedijo v ospredju, v ozadju pa so ljudje, ki nikoli niso izpostavljeni. Tomaž Verdnik, hvala lepa, prav tako kot tudi gospodu Mitji Letnarju in gospodu Jožetu Klemenčiču. To so nekateri ljudje, ki nikoli niso izpostavljeni, a je dobro, da kdaj so. Premalokrat se poudarja ljudi v ozadju. Vsi vidite nas, ki imamo medalje. A takrat ko jokamo so oni prvi, ki so zraven in tudi takrat, ko se slavi, so prvi s šampanjcem.

V teh dneh treniram na Rogli, kjer so fantastični pogoji. V tem vikendu je bil uspešno izpeljan tudi celinski pokal, za kar iskreno čestitam organizatorjem. Poudariti je potrebno, da ni le svetovni pokal tisti, ki odraža tek na smučeh, temveč tudi nižje kategorije. Proti koncu tedna odhajam v Skandinavijo, kjer imam v načrtu z odliko opraviti dva sprinta in osvojiti mali kristalni globus.

Rada bi čestitala tudi skakalcem, s katerimi smo se v zadnjih dneh veliko srečevali. Vseskozi sem videla, da so bili pripravljeni, željni, ampak vedno jim je le malo zmanjkalo. Ko sem že odšla domov, sem na poti izvedela, da so dobili medaljo in meni se je zdelo res super – vsaj toliko, kot če bi jo osvojila jaz. Vem, da za njimi ni lahko leto, kot tudi za mano ni bilo.

Oslo je res posebna zgodba, kar sem že začutila tudi sama. Vsi ljudje tam na "lauf" gledajo ne samo kot na tek na smučeh, ampak jim to pomeni način življenja. Opisala vam bom anekdoto iz desetih let nazaj, ko sem se v Oslu pripravljala na 30 km preizkušnjo. Takrat sem šla na ogrevalno progo, na krog dolg 12.5 in 16.5 km, ki ga sedaj kljub željam tekmovalcev ne bo zaradi televizijskega prenosa in marketinga. Takrat sem tekla in sem imela enega tistih svojih dni, ko sem premišljevala o smislu življenja in teka ter kaj sploh počnem tukaj. Kar na enkrat pa je ob progo prišla velika skupina zelo majhnih otrok, ki so ravno shodili. Šlo je za bližnji vrtec in vsi malčki so pritekli ob progo, začeli ploskati in se dreti "heja, heja, heja". Tisto mi je bilo kot fatamorgana in sem si rekla, ok, če pa tri leta stari otroci vedo bistvo teka in za kaj se tukaj gre, potem pa je zadnji čas, da to ugotovim tudi jaz. Sicer pa je Oslo res nekaj posebnega, nabito z emocijami, vedno pa sem tudi dobro tekmovala tam. Mogoče pa letos srečam tiste tri-letnike, ki so sedaj že malo starejši in ja… zgodba zna biti zanimiva.

Priprave pred nadaljevanjem sezone sem izvedla v tujini in tudi na Rogli sem preživela nekaj dni. Tako hude priprave sem oddelala trikrat – pred Sapporom, Vancouvrom in letos. Če preživiš takšne priprave, je to dober znak. Sedaj čakamo samo na to, ali bom šla preko in bom padla v brezno utrujenosti iz katerega se ne pobereš, ali pa bo prišla želena forma. Občutek je trenutno zelo dober. V torek smo opravili še zadnji res težak trening. Do svetovnega prvenstva je še nekaj dni, vmes pridejo še tekme v Drammnu, ki bo nekakšna generalka, a vseeno še ne optimalna forma. Po Drammnu pa smo tri dni prosti in nato sledi prva preizkušnja v sprintu.

Po tekmi na razdalji sem se malo pritoževala, da mi proga v Otepääju ne ustreza in da mi ni všeč, ker je nekoliko spremenjena in je bistveno lažja kot je bila v preteklosti. Na šprintu sem znova začutila noge po vsej bolezni v preteklem tednu. Izkazalo se je, da mi je pobrala kar precej moči. Tako mi je ustrezalo, da je proga malo lažja in sama sem tudi hitro ugotovila taktiko. Lažje je bilo, če si šel takoj na čelo skupine oz. v slabšem primeru na drugo ali tretjo pozicijo, nato pa si malo upočasnil tempo in proti cilju znova napadel. Če si bil na zadnjem spustu spredaj, si torej imel že dobro izhodišče. Prav to sem izkoristila v finalu, saj sem vedela, da imam enega najmočnejših finišov. Tekma sama je bila res super, tudi vzdušje je bilo oba dni fenomenalno. Zdelo se mi je, kot da pol ljudi navija zame in še za nekaj drugih tekmovalk, saj so imeli tudi naše transparente. Res je bilo fenomenalno tekmovati tukaj in res je lepo zmagati na takem prizorišču. Posebna pohvala pa gre še mojemu servisu. Na obeh tekmah so serviserji pripravili super smuči.

Kaj naj rečem, kar navadiš se zmagovati. Ko imaš za seboj 22 zmag je vedno tako "fajn" biti prvi, se veseliti z navijači, občutek je tako dober, da ga želiš vedno znova podoživljati. Treba se je precej boriti, delati leta in leta, da se to obrestuje.

Še vedno vam uspe, da ostanem brez besed. Najprej iskrene čestitke vsem nominirankam. Želela bi vam povedati, da ste izjemne in edinstvene ravno zaradi tega, ker se tega sploh ne zavedate. Iskrena hvala za nominacijo, iskrena hvala za priznanje, bom rekla, naši Jani. To pa zaradi tega, ker ostajate eni redkih, ki vidijo dlje in širše. In vidite optimistično. Glejte tako naprej. Iskrena hvala moji res neverjetni družini. Zaradi vas sem lahko letela, zaradi vas letim in zaradi vas vedno znova znam ostati tudi na tleh in hoditi kot normalen človek. Hvala vam.

Vsem, ki ste glasovali zame, in vsem mojim dragim Slovencem in predvsem Slovenkam, pa bi želela, da si vedno znova upate pokazati solze, jokati, biti žalosti in če je potrebno to na glas. Če boste to nehali, se boste slej ko prej tudi nehali smejati in veseliti. Ko se boste nehali smejati in biti žalosti, bo postalo vse medlo ter bo postalo prej ko slej vse vseeno. In takrat boste izgubili tisto glavno - vez z napredkom in z optimizmom in tega vam res ne želim. Na solze in smeh, gremo naprej!